Prebudil jo je vonj po svežih pečenih žemljicah. Vedela je, da je ta prijetna aroma le posledica sanj in da v hiši ni nič drugega kakor dva dni star rženi kruh. Zato je še nekaj časa ležala v postelji in skušala živeti med iluzijo in realnostjo. Pri nogah se je leno pretegoval maček, ki se je skupaj z njo prebudil iz svojih sanj. Kdo ve, mogoče je tudi on poskušal obdržati vonj po sveže ulovljeni miški. Strmela je v strop, nato je s pogledom obšla svojo predobro znano sobo – posterje na steni, lanski koledar, ki ga ni želela sneti, ker ji je bil všeč, knjige na polici, posušeno vrtnico, ki bi jo že zdavnaj morala vreči v koš. Njen pogled je obstal na kičasti razglednici, prilepljeni na steno. Da, bila je njegova in prekleto stara. Na drugi strani, ki je bila prižeta na steno, je kraljeval najstniški zapis. Še prav dobro se je spomnila klinopisa, s katerim je bil zapisan in sličice »riba ribi ribo pojé«. Ob tem se je nasmehnila. Daleč je že tega, kar jo je ta smešna razglednica spravila v oblake, in vendar tako blizu.

V glavo ji je šinila misel, da bi bilo dobro vstati. Pogledala je na uro: 8.30. Številke so jo spravile v slabo voljo, saj je resnično imela namena dolgo spati. Bil je namreč prvi dan po kar nekaj letih, ko ni imela točno zastavljenega cilja, čemu bi sploh zapustila posteljo. Obrat na levo, obrat na desno in mačje jamranje. Med premetavanjem ga je namreč zadela z nogo, kar ga je očitno tako razjezilo, da je zapustil posteljo. Če gre maček, grem tudi jaz, si je mislila. Vstala je, si popravila veliko premalo pižamo, na katero je bila posebej čustveno navezana, in opravila jutranji ritual pretegovanja. Nato je obstala sredi sobe in ni točno vedela, kam se naj da. Računalnik, to bo najboljša odločitev. Z zamaknjenostjo je pobožala svoj prenosnik in kdor bi videl to kretnjo, bi zagotovo diagnosticiral pošteno umsko premaknjenost. Nekaj časa je v prazno klikala po spletu, ampak kot po čudežu tisto jutro nič ni pritegnilo njene pozornosti. Najraje bi se zakopala nazaj pod odejo in spala dalje. Tako bi vsaj pozabila vse, kar je pozabiti želela. Bila je namreč tiste vrste ženska, ki je zelo plastično sanjala, kar ji je pomagalo odstranjevati vso emocionalno navlako. Nekako tako kot se s potenjem odstranjujejo neželene snovi iz telesa. Po drugi strani pa je bila ženska, ki ni spala podnevi.

Vse bolj se je zavedala, da v njej zajeda nek tumor, za katerega (še) ne pozna zdravila. Ta slutnja jo je delala živčno. Slutnja. Bog si ga vedi, če ni Kosovel doživljal podobnih občutkov, ko je pisal to pesem. Je bila pri njem res slutnja smrti ali se je le izgovoril na matildo, ker ni našel boljše besede? Je smrt v resnici metafora za brezimensko občutenje, ki je zagnani literarni teoretiki še niso uspeli razvozlati? No, nje zagotovo tisti trenutek ni opazovala nobena senca na oknu. Še prej je sama strašljiva senca, ki v druge spravlja tesnobo. Slutnja jo je žgala v dno duše.
Zaželela si je glasbe. Poveznila si je na glavo svoje vesoljske slušalke, odprla program, kjer so se posvetili »ukradeni« komadi in dolgo izbirala. Zaželela si je nekaj starega, kar bi jo vrglo v čas pred vsemi skrbmi. Znano žaganje kitar jo je za kratek čas pomirilo.

Iz zamaknjenosti jo je prebudil sms. Bil je njegov, vsakdanji, enostaven. Nič posebnega, nič posladkanega, zgolj drobna pozornost, ki jo je razumela samo ona. Ta premik v realnost jo je spomnil, da bi lahko končno obiskala kopalnico. Slika v ogledalu jo je za nekaj časa priklenila na umivalnik. Razmršeni lasje so spominjali na Ameriko po orkanu. Tako zelo jo je jezilo, da so se geni tako grdo poigrali z njimi. Zdelo se je, da se njeni lasje nikoli niso mogli odločiti, ali bi bili valoviti ali ravni in ponavadi se je ena polovica odločila za eno obliko, druga pa za drugo. Pa tako zelo si je zmeraj želela biti skodrana! Glavnik so nadomestili prsti, nekaj potegov zobne ščetke, malo mrzle vode na obraz. Kljub temu je še zmeraj lahko vsak razbral, da so bile za njo težke sanje, čeprav je bil njihov zaključek prijeten.

Zavedla se je, da je že dve uri pokonci in ni storila še nič produktivnega. Okrivila je čemerno vreme, ki se ni moglo odločiti, ali bi se razjokalo ali ne. Brezdelje je v njej spet zbudilo tesnobo, ki jo je bila za kratek čas potlačila. Ta tesnoba jo je pošteno načenjala in vedela je, da jo bo brezdelje pognalo čez meje zdravega razuma in bo storila neumnost. Ne bi bilo prvič, da bi bleknila nekaj, kar sploh ni nameravala in bi si s tem spet naredila sramoto in občutek krivde. Spet jo je zapekla slutnja. Tako globoka, da je ni dosegla. Naj se je še tako sklanjala in stegovala, njena roka jo je zmeraj le za malo zgrešila. Ni je razumela, niti je ni želela razumeti. Želela se je je na vsak način znebiti. Znebiti za zmeraj, da bi se lahko vrnila na stare tire in spet zadihala s polnimi pljuči. A nekaj ji je govorilo, da to presega njene sposobnosti.

(Se nadaljuje ...)

haj.to si pa res lepo,napisala.vredno pohvale.