Nič ni pomagalo. Kar koli je počela, zmeraj jo je spremljal nek čuden občutek, ki si ga ni znala prav razložiti. Bila je pred novo življenjsko prelomnico, za katero je že več mesecev prej vedela, da jo bo tako ali drugače zaznamovala. Vendar niti slučajno ni pričakovala, da bo ta zaznamovanost prišla z družico.

Ker mu ni odpisala na sms, jo je poklical. Ni se mogla odločiti, ali jo njegov glas pomirja ali draži. Ker jo je poznal do zadnje kapljice krvi, je seveda hitro začutil, da nabirajo oblaki. Oblaki tiste vrste, za katere nikoli ne veš, ali se bodo samo nabrali in prestrašili ljudi ali bodo ustvarili neurje in za nekaj časa ohromili vse, kar leze in gre. Zato se je preiskovalnega postopka lotil pazljivo in premišljeno. Še sama se ni zavedala, kako zelo je bila potrebna spovedi. Lovila je misli, jih množično pretvarjala besede, ki jih je zaradi naglice pripovedovanja kar požirala, se davila z njimi, hlastala za zrakom in ob vsem tem z neverjetno hitrostjo vrtela kuli v roki. Po pet minut trajajočem izbruhu se je končno ustavila in zajela sapo. Dal ji je nekaj trenutkov za oddih in ureditev misli, nato je začel razčlenjevati povedano. Seveda, kar koli je rekel, se je slišalo hudičevo logično in na mestu. Kako se tudi ne bi, bil je preklet angel na zemlji, z glavo v nebesih in nogami na tleh. Skozi glavo ji je šinil pomislek, kako za boga ji je sploh uspelo ujeti na trnek takšno bitje, ki si ga pri vseh svojih histerijah, izpadih in celi vrsti zaigranih lastnosti sploh ni zaslužila.

Njegovo govorjenje so delovale kakor hladna voda na opeklino. In kakor ponavadi ga je tudi tokrat vprašala, kaj ji je storiti. Da tako vendarle ne more biti, ker jo preveč žre in žge. Besede, ki so se ji vtisnile v vsako celico telesa, niso hotele stran, zajedle so se vanjo kakor ptičji lim v staro jablano. Svetoval ji je odkrit pogovor. Seveda, pogovor! Kot da ni prišla že sama na to idejo. Tako neumna pa tudi ni. A kako začetki tak pogovor? Oziroma ga nadaljevati, raztegniti, razširiti ali kar koli že. In tudi na to je imel odgovor. Vse to je govoril mirno, brez razburjenja in pomislekov. Kot da ne bi bil njen že nekaj let, kot da je preklet psihiater. A vendar si je morala priznati, da ji je to všeč. Scena z njegove strani bi njeno namišljeno histerijo samo poslabšala in tega sta se zavedala oba.

Pogovor. Sliši se dobro. S pogovorom se da vse rešiti. Res vse. Dober pogovor je temelj za dobre odnose, kajne? Kajne?! Ampak bil je ravno pogovor tisti, ki jo je pripeljal do tega stanja. In to zelo normalen pogovor. Pogovor takšne vrste, ki jih je zmeraj imela rada, saj je potem lahko analizirala, cefrala, trgala, spet lepila in si izmišljala zaključke, ki so bili po njenem daleč najboljši. Bolj kot je obračala, bolj se ji je zdelo, da brezveze dramatizira. Dopovedovala si je, da si domišlja preveč stvari in da je tokrat pri svoji analizi šla predaleč ter da bi bilo najbolje na vse skupaj pozabiti. A kadar koli se je želela pripraviti do tega, jo je skrivni mehanizem nekje v zatilju znova in znova opomnil, da tokrat ne bo šlo tako enostavno. Določene besede so se vžgale v dušo kakor ognjeni žig v meso in se niso dale izbrisati.

Še vedno je razmišljala o pogovoru. Naj se je še tako tolažila, v tistem trenutku ni imela niti drobcene predstave o tem, kako bi to sploh speljala. Naj pokliče? Ne, za to nima poguma. Naj piše? Bo njena litanija na koncu sploh razumljiva? Kaj naj pravzaprav napiše? Sovražila se je zaradi svoje omahljivosti. Zaradi svoje veliko prenizke samozavesti. Zaradi hrabre junakinje, ki jo je v javnosti tako rada igrala in ki je poniknila v njej, kakor hitro bi bilo treba vzeti stvari v svoje roke. Kje sta zdaj ostala lok in puščica, ko ju je tako krvavo potrebovala?

(Se nadaljuje ...)