Ko je nekega dne prišla ponj v šolo je pobesnel in jo nadrl, ona pa je le molče prenašala njegove besede ter od takrat naprej ni več hodila ponj v šolo.
Deček je odrasel, a njegovo sramovanje do matere ga ni minilo. Poročil se je, toda njegova soproga njegove matere ni nikdar videla. Dobila sta otroke in tudi ti svoje babice niso nikdar videli.
Potem pa je nekega dne prišla na obisk-želela je videti svoje vnuke. Ko je vstopila, so se je otroci ustrašili in njen sin jo je zopet nadrl, zakaj da je prišla. Opravičila se je in rekla, da je zgrešila hišo.
Potem dogodku je njen sin dolgo ni videl.
Kasneje je prišlo vabilo na obletnico mature v njegovem rojstnem kraju. Odločil se je, da bo šel in upal, da ne bo srečal svoje matere.
Po obletnici je slučajno šel mimo svoje stare hiše, kjer ga je ustavil sosed in mu povedal, da je njegova mati pred kakim tednom umrla in da mu je pustila pismo. Sin je občutil nekakšno olajšanje, da se mu je ne bo treba več sramovati in odprl pismo:
"Dragi sin!
Ko sem slišala, da prihajaš v mesto na obletnico mature sem se silno razveselila in upala, da se bova morda zopet srečala.
A me je prehitela bolezen, tako da bom verjetno, ko boš to bral že na drugi strani.
Pišem ti zato, ker bi rada da izveš resnico.
Veš, ko si bil majhen si v nesreči izgubil eno oko. Nisem mogla prenašati in gledati tvojega trpljenja, zato sem ti darovala svojega. Žal mi je, da sem ti bila zaradi tega v sramoto...
Rada bi le, da veš kako zelo te imam rada...
Tvoja ljubeča mati."
smlk smlk

oktober 2011
september 2011