zakaj je življenje......tko kot je?
Zakaj je življenje lahko tako boleče? Zakaj tistih ki jih resnično ljubimo, ne moremo zares nikoli imeti? Zakaj delamo napake in zakaj nimamo več možnosti da jih popravimo? Zakaj odrivamo nekoga od sebe samo zato,ker nas je strah, da nas kasneje, ko bi nas bolje spoznal, ne bi sprejel? Zakaj sploh razmišljamo, zakaj se preprosto ne prepustimo toku ljubezni? Zakaj ne moremo biti nikoli dovolj sproščeni, da bi lahko bili mi, v celoti, brez teh neumnih mask? Zakaj se bojimo bolečine, hkrati pa se ne zavedamo, da je edina bolečina, ki jo zadajamo samim sebi ta, da ne odvržemo teh bedastih mask, in zaživimo naše življenje, polno in lepo? Zakaj odbijamo ljudi, kasneje pa jih želimo nazaj? Zakaj se predajamo tistim, ki nas uničujejo, ki nas dušijo, ki zavirajo naše sanje? Zakaj se zaljubljamo v napačne, v prave pa zelo redko? Ali se res tako sovražimo, pa se tega niti ne zavedamo? Zakaj nismo iskreni kot otroci, zakaj odrastemo, če smo potem samo bolj neumni.Verjetno so se vse te napake tako zakoreninile v nas,da so pognale tako močno korenine, da jih skoraj ni mogoče uničiti. Upam, da bomo nekoč spoznali da smo veliko več kot mislimo da smo, in da zmoremo ogromno več, kot smo kadarkoli komurkoli dokazali, še posebej sebi....