Takrat, ko se odpraviš k spancu in ko okrog tebe prevlada nočna tihota.
Ko se sence odpravijo v ponočna pohajkovanja in zvezde do tvojega okna zakrijejo svojo svetlobo. Ko se niti kanček svetlobe več ne pretaka v tvoje oči. Tvoj spanec pa se prelevi v globoke, sproščujoče sanje. Takrat, točno takrat, pride vilinski kraljevič. Preveri najprej, če ni kakšen skriti žarek, zablodela kresnička ali skrita senca, ki bi radi vedeli kaj več, kot jim je dano. Ki bi lahko skalili ta prepotrebni mir. Ko je prepričan, da ni nobenega vsiljivca več, najprej svojim nežnim pajčolanom oplazi tvoje ustnice, lica in vrat ... potem pa celo tvoje telo prekrije svojim nežnim dotikom, blagoslovi njegovo lepoto in bržkone, preden bi trenil, zapusti tvojo sobo in odide v svoje vilinske svetove...
In tako vsakič, prav vsakič, ko se odpraviš v svet sanj.
Varuj to skrivnost, ki ti je povedana, sicer je lahko kraljevič zelo užaljen.

Stara kitajska legenda pripoveduje, da je neki učenec vprašal učitelja:
-Kakšna je razlika med nebesi in peklom?

Učitelj je odgovoril:
-Razlika je zelo majhna, toda posledice so kljub temu zelo velike. Pridi, pokazal ti bom pekel.

Vstopila sta v sobo, v kateri je skupina ljudi sedela okoli velike sklede riža. Vsi so bili sestradani in obupani. Vsakdo je v rokah imel pritrjeno žlico, ki je segala do posode. Toda vsaka žlica je imela tako velik ročaj, da z njo ni bilo možno doseči ust. Njihovo trpljenje in obup sta bila strašna.

Učitelj je v nekem trenutku dejal:
-Pridi, zdaj ti bom pokazal nebesa.

Vstopila sta v drugo sobo, kjer je bilo vse popolnoma enako kot v prvi – skleda riža, skupina ljudi in enake žlice, toda tukaj so bili vsi srečni in siti.

Učenec je dejal:
-Ne razumem. Zakaj so tukaj vsi srečni, medtem ko so v drugi sobi vsi tako nesrečni, če pa je vse isto?

Učitelj se je nasmehnil:
-Ali nisi videl? Ker imajo žlice tako velike ročaje, da z njimi ni moč doseči lastnih us...

[ Nadaljevanje ]