Verjela prej nisem v svetlo nebo,
vse zdelo se temno je,
črno, hladno.

Bil si mi biser,
srebro in zlato,
neskončno število zavito v zemljo.

Tam,
kjer je sonce...
Tam,
kjer je sreča...
Zrla sem vate,
v tvoje srce.

Objeta v toplino,
v življenje svetlo,
sva jadrala midva,
brezskrbno, srečno.

Črnina objela je mesto,
sivina umorila srce,
trnje ranilo je dušo,
razbilo je upanje.

Slovo te ukradlo je meni,
solze zalile tvoj grob,
spomin te za vedno bo budil,
a vrnil te k meni nikoli ne bo.

Zelo ganljivo