jest bi tukaj še nekaj omenil. otroci gredo stan od doma, od staršev. včasih tudi z grenkobo v srcu. in se vračajo domov na obiske lahko pogosto , redno ali pa samo na pogreb starša, če sploh se. zakaj to govorim. ne glede na vezo starši otroci, ne gleda na stike se včasih zgodi, da se marsikaj zamolči. imata starša med seboj težave, se mogoče po mnogih letih ločujeta, je prišla vmes bolezen pa je ali nepovesta ali jo otroci ne opazijo v tistih redkih obiskih. samo za primer. znanka je imela rada starše in jih redno obiskovala, a ni opazila bolezni svoje mame, ker jo je oče, mož mame spretno prekrival. niti mama sama ni vedela za bolezen. vsa teža in groza stanja je prišla na dan ob smrti očeta, ko je mamina bolezen se razkrila. in kako se je razkrila ? v hudih prepirih med hčero in mamo, ker hčerka je mislila da mama ne more prebolet smrti moža in so vse tegobe psihične narave, v resnici pa je bila bolana.
zato otroci včasih malo preverite sami pri sebi. čeprav vašemu staršu manjka še mnogo let do abraha, je lahko že kaj bolan in če si on sam ne prizna mu lahko pomagate.
moj oče je zbolel na očeh, ni oslepel samo njegov vid je bil zelo slab in meglen. si predstavljate kako je s s človekom, ki ne more praktično nič počet, ne more brat knjig, časopisov, ne vidi na tv, ne more igrat kart in šahirat, izgubi vozniško. naenkrat je odvisen praktično od nekoga, počuti se ničvrednega , vsem v napoto. kako je lahko težko človeku prosit za vsako malenkost. lahko pa tak človek postane težek in zajedliv.
starši so pač ljudje, ki jim ne morete obrnit hrbta. partner te lahko ljubi ali pa prizadane. če te prizadane te nič ne zadržuje da mu pokažeš vrata. lahko to narediš staršu ? še posebej če nisi ugotovil resničnega vzroka.

Se strinjam s tem, da se družini (staršem, bratom, sestram) nikoli ne obrne hrbta, ker oni so tisti, ki bodo vedno tam, ko jih bomo potrebovali. Vsaj za svoje vem, da je tako.