Žarek odbije se z ustnic njegovih,
toča razprši se na delcev sto,
vihar pojenja preden začne se,
jaz pa ljubim ga močno.

Usoda hotela je trnje vzgojiti,
hotela je naju dva ločiti,
mar ni bilo ji za srečo, ljubezen,
mar ni bilo ji za življenji dve.

Valovi prenehali so valovati,
žito se nehalo je soncu smejati,
ptice se v krošnje skrile so vse,
saj on izdihnil je svoje srce.

Življenje zdaj več nima pomena,
nima iskrice, hrepenenja,
prazno je, žalostno in trpeče,
saj on za vedno je vzel slovo.