Življenje je podvrženo večni menjavi, kakor letni časi. Zima traja, dokler traja,in kaj moremo na tem spremeniti?
Ni treba skrbeti, saj pomlad zagotovo pride in za njo poletje. Porajanje večno novega se nas dotika neprestano. Bolj ko se mu prepustimo, več pomladi je v nas. Pod bremenom zime smo vsi in poskušamo jo pretopiti v lastno pomlad, namesto da bi bili v času zime samo seme. Da ne gre, vidimo šele, ko zima pritisne tako hudo, da pokajo debla in zmrzujejo korenine, ko se lomijo veje.
Tedaj pridejo stiske, ki nas učijo, kako postati majhni, da bi se prepustili zimi kot drobno seme. V trpljenju je treba biti sam, kajti le tedaj smo pripravljeni gledati skozi svoje oči. Vsako trpljenje traja samo do trenutka vdaje. Predanost prinaša počitek.