"Šele ko pademo v brezno, dokrijemo kakšne zaklade skriva življenje. Tisto, ob kar se spotaknete, je vaš zaklad. Prav jama, v katero ste se bali vstopiti, razkrije tisto, kar že dolgo iščete." (Joseph Campbell)

Za ovire, na katere naletimo v žviljenju, ni nujno, da so vedno slabe in boleče.... a prav te nas pogosto prisilijo k spremembam. Dokler nam gre vse po maslu...se lahko pretvarjamo. Ego nam prigovarja: "z nami je vse o.k"
Toda, kadar nas neka ovira, težava dovolj "dregne" postanemo ranljivi. Tedaj ostanemo brez odgovorov,... zato se začnemo odpirat. Težava, ovira, bolečina nas opogumi, da se "zresnimo".
seveda, analizirati bolečino je vedno lažje pri drugem.... Za druge smo lahko pravi psihologi.... A na koncu se vendarle vsi strinjamo, da nas le te "težave" krepijo, spopad z njimi pa je nemalokrat nenavdihujoč, pravzaprav bi pogosto najra...

[ Nadaljevanje ]

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi. Ljubezen je potrpežjiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne želi si krivice, želi pa si resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine.....