Za ovire, na katere naletimo v žviljenju, ni nujno, da so vedno slabe in boleče.... a prav te nas pogosto prisilijo k spremembam. Dokler nam gre vse po maslu...se lahko pretvarjamo. Ego nam prigovarja: "z nami je vse o.k"
Toda, kadar nas neka ovira, težava dovolj "dregne" postanemo ranljivi. Tedaj ostanemo brez odgovorov,... zato se začnemo odpirat. Težava, ovira, bolečina nas opogumi, da se "zresnimo".
V življenju srečamo mnogo ljudi, srečujemo jih vsak dan.. z nekaretimi spletemo vezi, z nekaterimi smo povezani vse življenje. Vsakdo, ki stopi v naše življenje, je učitelj. Pa četudi nas spravlja ob pamet, vas poučuje, saj vam kaže omejitve. Vendar pa - nikjer ne piše, da morate imeti takega človeka radi samo zato, ker je vaš učitelj.
Zamislite si hojo po lestvi... če se hočemo pomakniti višje, moramo trdno stati tam, kjer smo že; naj bo to pri delu, v osebnih odnosih, pri denarju ali kjerkoli že.... Šele ko trdno stojimo, lahko stopimo na naslednjo prečko. S temi koraki se vsakdo sooča po svoje.... in vedno, kadar obtičimo, se vprašajmo: "česa nisem uredil?"
Življenje NIKOLI ne posatane lažje, lahko pa se naučimo, kako bolje shajati z njim: "dokler bomo dihali, bomo hodili v šolo".
Že od malih nog smo vsi zaverovani, da bo življenje postalo lažje, ko bomo končali šolanje... dobili službo.... pa ni tako; zaradi tega sčasoma posatanemo zagrenjeni.... in ko od daleč opazujemo druge, se nam zdi, da je njihova pot bolj "ravna" kot naša, pa vendar ni tako... Vsi se nenehno soočamo z "izzivi".... po drugi strani pa; izzivi - kadar nam gre vse zlahka (nam postane dolgcajt), kar iščemo teževe..... Vedno stremimo po nečem novem... Življenje si zapletamo torej tudi sami.
Pri soočanju s težavami nikoli ne govorite: "Dokler ne bom....., se ne morem sprostiti in uživati." Sprostite se in uživajte, ko ste sredi vsega. Življenja nikakor ne moremo spraviti v škatljice. Ljudje gledamo na srečo kot na nekakšno fatamorgano v daljavi; kot da se vlečemo po puščavi in pred sabo zagledamo napis "sreča". Rečemo si: "če bi le prišel do tja, bi bil srečen." ...
Razmislimo o svojem dosedanjem življenju; morda bomo razumeli, zakaj hodimo po poti, po kateri hodimo. Videli bomo da smo v preteklosti nenehno srečevali ljudi (učitelje, ljubimce in celo tujce na avtobusu), ki so nas usmerjali. Spomnili se bomo knjige, ki ste jo prebrali in je je povsem spremenila naše razmišljanje. V spomin si bomo priklicali "nesreče" - nesrečne ljubezni, bolezni, neuspehe in denarne težave; zaradi vsega naštetega smo danes močnejši ali pa smo nemara postali bolj razumevajoči od drugih. V retrospektivi boste videli "katastrofe" kot del večjega načrta. Morda bomo celo dobili občutek, da so lekcije potekale v povsem pravilnem zaporedju. Morda bomo tudi razumeli, da je vsaka stvar vedno vodila k drugi.
Ko smo sredi težav, se težko odmaknemo za nekaj korakov. Vsaj šest mesecev potrebujemo, preden razumemo, da je bila npr. odpustitev iz službe dejansko del načrta! "Vesolje" je potrpežljiv in vtzrajen učitelj. Če upoštevamo znake, bo naše življenje potekalo razmeroma mirno. Toda gorje, če zaspite za volanom! Bum! Takoj prikličete veliko izkušnjo - na primer ločitev ali srčno kap.
Morda ugovarjate: "življenjske poti ni. Vsakdo je v določenem trenutku tam, kjer pač mora biti." Ko boste razširili svoje zavedanje, boste nemara opazili, kako se pred vami razprostira vaš učni načrt.
Lekcije imamo ponavadi prav pred nosom - in najverčkrat zelo dobro vemo katare so, in seveda upamo, da bodo izginile.
(delček povzetka iz bukve: prisluhnite svojemu srcu)

junij 2010