oktober 2011
september 2011
evo sem se spet odločil malo naglas razmišljati:) sicer pa v tej smeri kaj nas dejansko osrečuje?? mislim da se z tem problemom ubada dosti ljudi....in to vprašanje lahko razumejo le redki ljudje.za ostale bo to ena mala bedarjia:) je zanimivo ko si rečemo "joj ko najdem osebo ki mi bo usojena bom srečen" ali "joj da mi je dobit to službo kako bi bil srečen" in tko naprej:) še bi lahko našteval....sam nekako se bojim da se nebi preveč vživel:) v glavnem ko spoznaš da sreča ni odvisna od določenih dejanj...ali od določenih oseb...da sreče ti nemore dati noben drug....( no lahko ti je da.....sam to ni prava sreča).da sreče nemoreš kupiti in tudi podariti ti jo noben nemore.....takrat prideš do zaključka da srečen moraš biti stem kar imaš!!! tud če nimaš nič....v srcu svojem moraš najdet srečo...v vsakem človeku je,le poglobiti se mora vase!in sprejeti sedanjost kakršna je....in ko boste to storili bo vse veliko lažje....nebo vaša sreča odvisna od drugih.....lažje boste ...
[ Nadaljevanje ]
Dobro jutro obiskovalec. Dobrodošel na prijateljevanje.net. PRIJAVA | REGISTRACIJA
zakaj je življenje......tko kot je?
Zakaj je življenje lahko tako boleče? Zakaj tistih ki jih resnično ljubimo, ne moremo zares nikoli imeti? Zakaj delamo napake in zakaj nimamo več možnosti da jih popravimo? Zakaj odrivamo nekoga od sebe samo zato,ker nas je strah, da nas kasneje, ko bi nas bolje spoznal, ne bi sprejel? Zakaj sploh razmišljamo, zakaj se preprosto ne prepustimo toku ljubezni? Zakaj ne moremo biti nikoli dovolj sproščeni, da bi lahko bili mi, v celoti, brez teh neumnih mask? Zakaj se bojimo bolečine, hkrati pa se ne zavedamo, da je edina bolečina, ki jo zadajamo samim sebi ta, da ne odvržemo teh bedastih mask, in zaživimo naše življenje, polno in lepo? Zakaj odbijamo ljudi, kasneje pa jih želimo nazaj? Zakaj se predajamo tistim, ki nas uničujejo, ki nas dušijo, ki zavirajo naše sanje? Zakaj se zaljubljamo v napačne, v prave pa zelo redko? Ali se res tako sovražimo, pa se tega niti ne zavedamo? Zakaj nismo iskreni kot otroci, zakaj odrastemo, če smo potem samo bolj neumni.Verjetno so se vse te napake tako zakoreninile v nas,da so pognale tako močno korenine, da jih skoraj ni mogoče uničiti. Upam, da bomo nekoč spoznali da smo veliko več kot mislimo da smo, in da zmoremo ogromno več, kot smo kadarkoli komurkoli dokazali, še posebej sebi....
Zakaj je življenje lahko tako boleče? Zakaj tistih ki jih resnično ljubimo, ne moremo zares nikoli imeti? Zakaj delamo napake in zakaj nimamo več možnosti da jih popravimo? Zakaj odrivamo nekoga od sebe samo zato,ker nas je strah, da nas kasneje, ko bi nas bolje spoznal, ne bi sprejel? Zakaj sploh razmišljamo, zakaj se preprosto ne prepustimo toku ljubezni? Zakaj ne moremo biti nikoli dovolj sproščeni, da bi lahko bili mi, v celoti, brez teh neumnih mask? Zakaj se bojimo bolečine, hkrati pa se ne zavedamo, da je edina bolečina, ki jo zadajamo samim sebi ta, da ne odvržemo teh bedastih mask, in zaživimo naše življenje, polno in lepo? Zakaj odbijamo ljudi, kasneje pa jih želimo nazaj? Zakaj se predajamo tistim, ki nas uničujejo, ki nas dušijo, ki zavirajo naše sanje? Zakaj se zaljubljamo v napačne, v prave pa zelo redko? Ali se res tako sovražimo, pa se tega niti ne zavedamo? Zakaj nismo iskreni kot otroci, zakaj odrastemo, če smo potem samo bolj neumni.Verjetno so se vse te napake tako zakoreninile v nas,da so pognale tako močno korenine, da jih skoraj ni mogoče uničiti. Upam, da bomo nekoč spoznali da smo veliko več kot mislimo da smo, in da zmoremo ogromno več, kot smo kadarkoli komurkoli dokazali, še posebej sebi....
8 blog vnosi • Stran 1 od 2 • 1, 2
|
|
dejmo se zamisliti.......
jezimo se na svoje starše....zaradi bedarij,nekateri sploh nimajo staršev! pritožujemo se da nimamo nove garderobe....eni dejansko nimajo kaj za oblečt! pritožujemo se da nimamo kam iti žurati,eni nimajo kam iti domov!!pritožujemo se ker imamo malo znucan čevelj,eni hodijo bosi! dok si mi privoščimo sladko ko nam to zapaše....eni prosijo za košček kruha!! ko se mi dolgočasimo in nevemo kaj bi počeli,eni delajo od jutra do večera,da bi imeli kaj za jesti!in pol imamo mi največje probleme?? no razmislimo malo!!!!
pa ni mišljeno, da si zato mi nebi smeli nič privoščit, ker pač drugi nimajo! je pa res da se velikokrat pritožujemo ali obremenjujemo z banalnimi stvari,za katere bi nekateri reveži bili veseli da bi se lah sikirali za take banalne stvari:) 1 komentar Prebrano 511 krat človekov najbolši prijatelj
Danes sem umrl. Navličal si se me in me odpeljal v zavetišče. Bilo je prepolno in dobil sem nesrečno številko. Sedaj sem v plasični vrečki na smetišču. Nek drug mladiček bo dobil skoraj nerabljen povodec, ki si ga pustil, ko si odšel. Moja ovratnica je bila umazana in premajhna, ampak gospa mi jo je vseeno vzela, preden me je poslala na Mavrično pot. Bi še bil doma, če ti ne bi zgrizel čevlja? Ne vem, zakaj sem ga, ampak bil je usnjen in ležal je na tleh... Samo igral sem se. Pozabil si na igračke za mladičke. Bi še bil doma, če bi bil navajen na čistočo? Ko si mi porinil smrček v iztrebek me je bilo sram, da sem sploh šel. Saj bi te knjige in trenerji naučili, kako me privaditi... Bi še bil doma, če ne bi imel bolh? Po dnevih na dvorišču se jih sam, brez preparatov proti bolham, nisem uspel znebiti. Bi še bil doma, če ne bi lajal? Vse, kar sem hotel z laježem povedati, je bilo, da me je strah, da sem osamljen... Da sem tukaj, da želim biti tvoj najboljši prijatelj ... Bi še bil doma, če ...
[ Nadaljevanje ] 12 komentarjev Prebrano 2404 krat žalostna zgodba 2
Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela pritoževati:
»To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam. Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec.« Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač? Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta punčka. Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega: »Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?« Starejša gospa je odvrnila: »Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to punčko, ljubček.« Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran. Fantiček je še vedno stiska... [ Nadaljevanje ] 1 komentar Prebrano 361 krat žalostna zgodba
Živel je deček. Njegovo življenje je bilo čisto normalno, razen tega, da je bila njegova mati brez enega očesa. Zaradi tega se je je vedno sramoval. Ni hotel, da jo vidijo njegovi prijatelji zato ji je rekel, naj se ne kaže, naj se skriva pred njimi.
Ko je nekega dne prišla ponj v šolo je pobesnel in jo nadrl, ona pa je le molče prenašala njegove besede ter od takrat naprej ni več hodila ponj v šolo. Deček je odrasel, a njegovo sramovanje do matere ga ni minilo. Poročil se je, toda njegova soproga njegove matere ni nikdar videla. Dobila sta otroke in tudi ti svoje babice niso nikdar videli. Potem pa je nekega dne prišla na obisk-želela je videti svoje vnuke. Ko je vstopila, so se je otroci ustrašili in njen sin jo je zopet nadrl, zakaj da je prišla. Opravičila se je in rekla, da je zgrešila hišo. Potem dogodku je njen sin dolgo ni videl. Kasneje je prišlo vabilo na obletnico mature v njegovem rojstnem kraju. Odločil se je, da bo šel in upal, da ne bo srečal svoje matere. Po obletnici je ... [ Nadaljevanje ] 2 komentarjev Prebrano 456 krat
8 blog vnosi • Stran 1 od 2 • 1, 2
|
Kdo je na strani
Registrirani uporabniki:
adisa, bongo1, eruj, moderator, narkotik, robi32
