Veš, da ga moraš sestaviti na novo.Ampak,problem je,ker nimaš volje,ker si tako žalosten da nisi več sam sebi podoben.Si na vso moč želiš,da bi lahko kaj spremenil,pa ne moreš.Rad bi bil spet vesel,pa se pretvarjaš, da si.A te že čez nekaj trenutkov najmanjša malenkost spravi iz tira.Ne veš ali bi kričal od besa,ali pa hlipal od obupa.Včasih počneš oboje.Ne moreš se sprijazniti z svojo nemočjo.Tako zelo,zelo si želiš,da bi bile stvari spet take kot prej,da niti razmišljati ne moreš;zakaj je pa mogoče dobro,da je,tako kot je.Ne vidiš izhoda,ne vidiš razloga.Ne veš z čim si si zaslužil tako bolečino.Grozno je ko vidiš okoli sebe toliko lepot,pa si zanje nedojemljiv.Imun.V bistvu ne,na žalost,nisi imun,ampak te vse te lepe stvari spravljajo v še večji obup.Te ne potolažijo.Ker nisi cel.Ker imaš zlomljeno srce.Ker spomini na pretekla leta in dni,tako zelo bolijo.Bojiš se.Tako te strah vsega.Kako se boš spet znašel na tem svetu - sam.Saj veš da nisi sam,v resnici imaš okoli sebe ljudi,ki te imajo rada in te podpirajo,spodbujajo v vsakem trenutku.Ampak vseeno si tako zelo sam.Ni tistega,ki bi bil ob tebi vedno in povsod.Kadarkoli.Bojiš se da bojo prazniki spet.....prazni.In počutiš se tako zelo samega,ker pogrešaš to osebo ob sebi.Naj se še tako trudiš,ampak ne vidiš....da je dejansko tudi za tem nek pomen.Da se zgodi z namenom.Da se bo vse izšlo tako,da bo za vse najboljše.Da bo na koncu vse dobro.Saj bo,a ne???
Žal mi je.Za toliko stvari mi je žal.Zaradi naju,zaradi tebe,zaradi sebe.....

ja, res

podganca napisal/-a:ja, res

hvala ti prijateljica......