Ta blog pišem, zaradi malenkosti, ki me je pripeljala do občutja jeze. Kako lahko ena majhna stvar, ki se nam na začetku zdi velika, zagreni trenutke našega življenja. Stvar je v tem, da moram določeni osebi razlagati eno in isto stvar znova in znova. Ta oseba pa vedno najde pot do istega konflikta z zelo različnimi dejanji in besedami. Ti konflikti so vedno hujši, ker me delajo živčno in eksplodiram, saj se mi zdi, da človek, ki je razumen in ki dobro sliši, bi naj vedel, česa se naj izogiba, ko mu je to razločno povedano. A ta oseba kar naprej drega v osje gnezdo. Začenjam razmišljati o tem, da me ta oseba ne spoštuje in gleda samo nase. Svoje prepričanje želi vsiliti meni, samo da bo po njeno.

In potem se razjezim in nisem tiho, povem svoje mnenje in svoja občutja...

Po dolgem razmišljanju in kuhanju jeze pa me spreleti... A je res vredno? Včasih moramo enostavno biti pametnejši in nekako požreti tisto, kar bi lahko med dvema osebama naredilo zid. Pametno je izraziti svoja občut...

[ Nadaljevanje ]

Vedno sem poslušala z odprtimi usti in očmi, ko so mi drugi govorili kako so v sanjah leteli. To je krivica, vam povem Jaz nikoli nisem letela v sanjah. Nekdo leti nad puščavo, drugi nad gozdovi. Razprtih kril in komaj pristanejo. Jaz pa vedno sanjam, da sem v šoli, da nimam naloge, da nič ne znam.
Pa sem letela. In drugače sem letela od ostali.
Bili smo v hribih. Med množico ljudi sem poiskala potko. Potko vsekano v skalo. In sem se povzpela po njej. Med grmovjem sem se vzpenjala in opazovala mah in lišaje. Prispela sem na skalno polico in odprl se mi je krasen razgled. Sedla sem v mehki mah in občudovala okolico. V tistem trenutku sem začutila, da se je polica premaknila. Najprej sem se prestrašila. Potem pa pomislila, da se bo polica premaknila samo za 90 stopinj, morda 180. Vendar ni bilo tako. Začela se je oddaljevati od skal. In kar naenkrat sem dojela, da dobesedno...

[ Nadaljevanje ]

Postavil sem si vprašanje o ljubezni in si mislim o tej temi tako: ljubezen v mojih časih je bila nekaj najlepšega in bili so najlepši doživljaji.Ko smo fantje hodili k dekletom z kolesi, mopedi ali pa peš. Takrat je bilo ljubiti nekaj posebnega ker ni bilo denarja ni bilo alkohola ni bilo mamil. Takrat smo imeli eden drugega in smo se zelo zabavali in se imeli radi. Danes moram priznati je ljubezen prava katastrofa saj če fant nima dobrega avtomobila če ne kadi in če ne kadi trave je nič in zelo tažko dobi dekle ki ima kaj kreposti v sebi.Pa poglejmo še naše zakone kjer je zmeraj več ločitev, saj res so težki časi vendar pa bi takrat moralo biti dosti več ljubezni. Poglejte tukaj koliko žensk je ločenih koliko žensk je zapostavljenih in to vse zaradi določene blaginje, alkohola in cigaret je nezdovoljstvo v zakonih veliko. Potem pa ženske pravijo da je boljše živeti sama kot pa z možem alkoholikom.Moje mišljenje je da je vsaka ženska nora ko pusti na sebe moškega ki je pijan ker nazadnje oba...

[ Nadaljevanje ]

Zmenki so se že nekaj časa nazaj preselili tudi na splet, kar dokazuje, da zasebni stiki niso nekaj, do česar pridemo samo preko prijateljev ali prijateljic ampak je internet zelo dobra baza za spoznavanje novih ljudi in stike v živo. Ne vidim nič čudnega v temu, da se ljudje najprej spoznajo preko interneta in nato poznanstvo utrdijo tudi v realnem življenju.
Kaj mislite vi o tem?

prijateljevanje med žensko in moškim?Se mi zdi,da na tem portalu ta vrlina ni prisotna.Sem kar malo žalostna.Vsaj jaz ne iščem preko neta spolnih avanturic.Kako bi bil dobrodošel neobvezen klepet,sprehod z prijateljem.Je to možno?Smo preveč omejeni v glavah?Treba je odpreti svoje srce in si prisluhniti.Dati sebi in drugim priložnost-kajne?Saj ni tako zelo težko stopiti iz svojih "okvirjev".