Pred približno petnajstimi leti sem izgubila moža, življenje se mi je obrnilo na glavo in zasovražila sem vse , predvsem pa sem se mačehovsko obnašala do sebe in svojega otroka. Želela sem se maščevati pa nisem vedela komu, želela sem jokati pa nisem vedela zakaj ? Bila sem lupina brez duše in srca, bila sem stroj, ki je vsak dan opravljal vse potrebno, da sva lahko preživeli. Čustev nisem več poznala, tudi smejati se nisem več znala, vseeno mi je bilo če sije sonce ali pada dež, živela sem, ker sem pač morala.
Vedno sem rada brala in moji prijatelji so to izkoristili in mi prinašali različne knjige, da bi se »rešila« črnih misli in spet postala tisto kar sem bila nekoč. Najprej sem se začela vztrajno telovaditi (čeprav mi zaradi moje postave to ni bilo potrebno), počasi pa sem tudi psihično napredovala.
Počutila sem se vedno bolje, moje misli so postale prijazne in na novo sem odkrila smeh, jok, bolečino,veselje, dobroto , sonce, dež, veter ,sneg……..
Zdaj živim boljše in mnogo lepše živ...

[ Nadaljevanje ]

ja,res mi življenje priprinaša presenečenja-komaj sem po dolgem času začutila ljubezen,že ta ljubezen odhaja....
Njegova "služba"ga pošilja še nekaj tisoč km dlje kot je sedaj....Še ena preizkušnja več....
Preizkus trdnosti,volje-iskreno priznam,da se bojim ...Dva meseca se ne bova videla-sedaj sva bila skupaj enkrat tedensko.
Resnično se sprašujem-ali je vredno čakat!!!

Zakaj je življenje lahko tako boleče? Zakaj tistih ki jih resnično ljubimo, ne moremo zares nikoli imeti? Zakaj delamo napake in zakaj nimamo več možnosti da jih popravimo? Zakaj odrivamo nekoga od sebe samo zato,ker nas je strah, da nas kasneje, ko bi nas bolje spoznal, ne bi sprejel? Zakaj sploh razmišljamo, zakaj se preprosto ne prepustimo toku ljubezni? Zakaj ne moremo biti nikoli dovolj sproščeni, da bi lahko bili mi, v celoti, brez teh neumnih mask? Zakaj se bojimo bolečine, hkrati pa se ne zavedamo, da je edina bolečina, ki jo zadajamo samim sebi ta, da ne odvržemo teh bedastih mask, in zaživimo naše življenje, polno in lepo? Zakaj odbijamo ljudi, kasneje pa jih želimo nazaj? Zakaj se predajamo tistim, ki nas uničujejo, ki nas dušijo, ki zavirajo naše sanje? Zakaj se zaljubljamo v napačne, v prave pa zelo redko? Ali se res tako sovražimo, pa se tega niti ne zavedamo? Zakaj nismo iskreni kot otroci, zakaj odrastemo, če smo potem samo bolj neumni.Verjetno so se vse te napake tako z...

[ Nadaljevanje ]

..predno začneš soditi o meni in mojem življenju obuj moje čevlje in pojdi po mojih poteh, prehodi ulice, hribe in doline, občuti srečo in bolečino , preživi leta, ki jih jaz preživljam, pojdi čez vsak kamen, ki je tudi meni bil v napoto, vstani vedno z nasmeškom in pojdi po isti poti naprej, kot to jaz počnem...šele potem lahko sodiš....

...ni zraslo na mojem zeljniku, mi je pa zelo všeč in zato sem želela to sporočilo deliti z vami...in kadar bomo morda na preizkušnji da zopet nekoga sodimo, se spomnimo zgoraj napisane resnice.....