Pred približno petnajstimi leti sem izgubila moža, življenje se mi je obrnilo na glavo in zasovražila sem vse , predvsem pa sem se mačehovsko obnašala do sebe in svojega otroka. Želela sem se maščevati pa nisem vedela komu, želela sem jokati pa nisem vedela zakaj ? Bila sem lupina brez duše in srca, bila sem stroj, ki je vsak dan opravljal vse potrebno, da sva lahko preživeli. Čustev nisem več poznala, tudi smejati se nisem več znala, vseeno mi je bilo če sije sonce ali pada dež, živela sem, ker sem pač morala.
Vedno sem rada brala in moji prijatelji so to izkoristili in mi prinašali različne knjige, da bi se »rešila« črnih misli in spet postala tisto kar sem bila nekoč. Najprej sem se začela vztrajno telovaditi (čeprav mi zaradi moje postave to ni bilo potrebno), počasi pa sem tudi psihično napredovala.
Počutila sem se vedno bolje, moje misli so postale prijazne in na novo sem odkrila smeh, jok, bolečino,veselje, dobroto , sonce, dež, veter ,sneg……..
Zdaj živim boljše in mnogo lepše živ...
[ Nadaljevanje ]