V boj krvavi srce želi,
da ostrina puščice
mu dih zamori.

Da videl ne bi več
tega sveta,
da čutil ne bi več
bitja groznega.

Želja preraste v obup,
kri se spremeni v strup,
puščica prereže dih srca,
da bitje se grozno
za vedno konča.

Zakaj bi jokal od nesreče?
Zakaj bi žalil ves svet?
Saj trnje in bodice boleče
spremeniš lahko v najlepši cvet.

Kaj če bi raje se zbudil?
Kaj če bi raje pogledal naokrog?
Kaj če bi raje pozabil,
da življenje je polno napak in zmot?

Poglej raje skozi okno!
Zri v daljavo, v nebo!
Videl boš najlepše slike
in spoznal,
da je življenje lepo!

Ta blog pišem, zaradi malenkosti, ki me je pripeljala do občutja jeze. Kako lahko ena majhna stvar, ki se nam na začetku zdi velika, zagreni trenutke našega življenja. Stvar je v tem, da moram določeni osebi razlagati eno in isto stvar znova in znova. Ta oseba pa vedno najde pot do istega konflikta z zelo različnimi dejanji in besedami. Ti konflikti so vedno hujši, ker me delajo živčno in eksplodiram, saj se mi zdi, da človek, ki je razumen in ki dobro sliši, bi naj vedel, česa se naj izogiba, ko mu je to razločno povedano. A ta oseba kar naprej drega v osje gnezdo. Začenjam razmišljati o tem, da me ta oseba ne spoštuje in gleda samo nase. Svoje prepričanje želi vsiliti meni, samo da bo po njeno.

In potem se razjezim in nisem tiho, povem svoje mnenje in svoja občutja...

Po dolgem razmišljanju in kuhanju jeze pa me spreleti... A je res vredno? Včasih moramo enostavno biti pametnejši in nekako požreti tisto, kar bi lahko med dvema osebama naredilo zid. Pametno je izraziti svoja občut...

[ Nadaljevanje ]

Kozarec brez dna,
črnina.
Žalost brez konca,
sivina.

Daljava se oža,
izhodov ni,
raztrgana duša
v njej se duši.

Dno se kozarcu je prilepilo,
žalost dobila je konec.

Daljava je širša vse bolj in bolj,
izhodov pa tisoč in tisoč in pol.

Si ob meni,
ko se sprehajam?
Si, si, čutila sem te.
Tvoja roka je nežno
zdrsela po mojem boku.
Si ob meni,
ko sedem v zeleno travo?
Si, si, čutila sem te.
Čutila sem tvojo sapo
na mojem vratu.
Si ob meni,
ko obstanem ob reki?
Si, si, čutila sem te.
Nežno si me
stisnil v objem.
Pa vendar sem sama,
čeprav sem čutila.
Si ob meni,
ko utrujena zatisnem oči?
Si, si, čutim te vedno.
Vedno čutim tvoj nežni poljub
za lahko noč.