Si ob meni,
ko se sprehajam?
Si, si, čutila sem te.
Tvoja roka je nežno
zdrsela po mojem boku.
Si ob meni,
ko sedem v zeleno travo?
Si, si, čutila sem te.
Čutila sem tvojo sapo
na mojem vratu.
Si ob meni,
ko obstanem ob reki?
Si, si, čutila sem te.
Nežno si me
stisnil v objem.
Pa vendar sem sama,
čeprav sem čutila.
Si ob meni,
ko utrujena zatisnem oči?
Si, si, čutim te vedno.
Vedno čutim tvoj nežni poljub
za lahko noč.

Začenja se v mislih,
konča v srcu.

Je svetla,velika
in okrogla njena je oblika.

V mislih se svetlika,
v srcu kotali,
a ko se ustavi,
na svetu lepšega občutka ni.

Ljubezen je to,
čudo svetlo,
veliko in okroglo,
ki prinaša veselje toplo.

Spoznala sem osebo, z njo preživela 3 čudovite zmenke, ampak "taprave" kemije ni bilo ...

Kdaj veš, da se splača vztrajat? Kako vedeti, ali bo kemija prišla s časom? Naj razložim ta pojem KEMIJA... Kemija je takrat, ko vidiš osebo in se ti v trebuščku pojavijo metuljčki in te oseba fizično zelo privlači. Tega pri meni ni bilo, oz. je bilo v majhni meri. Oseba je zelo prijazna, potrudila se je zame in ima karakter, ki bi mi lahko zlezel pod kožo. Ampak ni usodne privlačnosti...

Ali se potem splača vztrajat, če ni kemije, ali je boljše iti dalje?

Žarek odbije se z ustnic njegovih,
toča razprši se na delcev sto,
vihar pojenja preden začne se,
jaz pa ljubim ga močno.

Usoda hotela je trnje vzgojiti,
hotela je naju dva ločiti,
mar ni bilo ji za srečo, ljubezen,
mar ni bilo ji za življenji dve.

Valovi prenehali so valovati,
žito se nehalo je soncu smejati,
ptice se v krošnje skrile so vse,
saj on izdihnil je svoje srce.

Življenje zdaj več nima pomena,
nima iskrice, hrepenenja,
prazno je, žalostno in trpeče,
saj on za vedno je vzel slovo.

Odtrgaj cvet posušene rože,
daj ga v vodo,
hvaležen ti bo.

Nasmej se človeku s solzami v očeh,
dal mu boš iskro upanja za naprej.
Zjutraj vstani z levo nogo,
desna sledila ti bo slej ali prej.

Ne trudi se v temi,
če v bližini svetila ni.
Raje odpri oči
in s sanjami naj soba zažari.