..predno začneš soditi o meni in mojem življenju obuj moje čevlje in pojdi po mojih poteh, prehodi ulice, hribe in doline, občuti srečo in bolečino , preživi leta, ki jih jaz preživljam, pojdi čez vsak kamen, ki je tudi meni bil v napoto, vstani vedno z nasmeškom in pojdi po isti poti naprej, kot to jaz počnem...šele potem lahko sodiš....

...ni zraslo na mojem zeljniku, mi je pa zelo všeč in zato sem želela to sporočilo deliti z vami...in kadar bomo morda na preizkušnji da zopet nekoga sodimo, se spomnimo zgoraj napisane resnice.....

Ste morda še jezni na starše zaradi kakšne zadeve iz preteklosti, za katero ste vedeli, da ste prav ravnali in je bila z njune stvari onemogočena - zlagana ipd?

Dan pred Božičem sem hitela v blagovnico, da bi nakupila še zadnja darila. Ko sem zagledala množico ljudi, sem se sama pri sebi začela pritoževati:

»To bo trajalo celo večnost, pa toliko drugih opravkov še imam. Božični prazniki so vsako leto bolj neznosni. Ko bi se le lahko spravila v posteljo, zaspala in se zbudila, ko bo že vsega konec.«

Navkljub slabi volji sem se odpravila na oddelek z igračami, kjer so me ponovno vznemirile visoke cene igrač. Pa se po praznikih otroci sploh še pritaknejo teh precenjenih igrač?

Med policami sem opazila petletnega fantička, ki je k sebi stiskal punčko. Žalostno je božal punčkine laske. Zanimalo me je, za koga je ta punčka.

Fantiček se je takrat obrnil k starejši gospe, ki je stala poleg njega:

»Babi, si prepričana, da nimam dovolj denarja?«

Starejša gospa je odvrnila: »Saj veš, da nimaš dovolj denarja za to punčko, ljubček.«

Potem mu je naročila, naj jo počaka tam, sama pa bo še malo pobrskala naokoli. Odhitela je stran. Fantiček je še vedno stiska...

[ Nadaljevanje ]