Pri ožjih družinskih članih (starših) je ponavadi težko. Starši se težko ali pa sploh ne, sprijaznijo z dejstvom, da so njihovi otroci odrasli in samostojni in da lahko na njihovo mnenje gledajo drugače ali pa celo nasprotno. Ni jim lahko dopovedati, da so okoliščine naših odločitev drugačne, kot so bile v njihovih časih in tudi naša življenska zgodba je povsem drugačna od njihove. Ne poznajo nas tako dobro, kot mislijo, in še vedno so prepričani, da je njihovo mnenje edino pravo mnenje.
Jaz sem rabil 10 let, da sem jim to dopovedal. A prvi korak za to je bil odhod od doma.Ko sem odšel od doma, sem hodil domov mogoče enkrat ali 2krat letno, pozneje pa vse več, odvisno od odnosa. Čeprav se nikdar nismo kakorkoli sporekli ali pa prepirali glede česarkoli, sem pač iz pogovora ugotavljal, kaj jim pomenim oziroma, kakšno mnenje o meni imajo. In vidim, da so res dolgo potrebovali, da so prišli do spoznanja, da mogoče pa le nisem tisto, kar so si mislili o meni.
Nikoli se nisem strinjal s tem, da...
[ Nadaljevanje ]